Zakaj je čakanje, da se poslovno okolje vrne v stare tirnice, skrajno naivno? Kaj bodo evropska podjetja storila, ko jih bosta Washington in Peking vprašala, na čigavi strani so? In katere strateške odločitve bi morala slovenska podjetja sprejeti že danes, čeprav se vodstvom zdijo pretirane?

O trajnem neravnovesju, v katerem geopolitika vse bolj določa dostop do trgov, kapitala in surovin, smo se pred konferenco pogovarjali z Erikom R. Petersonom, partnerjem svetovalne družbe Kearney in direktorjem njenega sveta za globalno poslovno politiko (Global Business Policy Council).

So pretresi gospodarske ureditve tektonski? Jih imajo podjetja morda samo za še eno od obdobij nihanj? Katera predpostavka današnjih strategij je po vašem že zastarela?

Podjetja po vsem svetu morajo razmišljati v okviru trajnega neravnovesja. Kaj je to? Nenehno spreminjajoč se splet geopolitičnih in gospodarskih sprememb, tehnoloških pretresov ter širših družbenih premikov, tudi pri potrošnji.

Zamisel, da lahko počakate, da se poslovno okolje vrne tja, kjer je bilo prej, je skrajno naivna. Razmišljati moramo o novih načinih spoprijemanja z vsem tem.

Zdi se, da zdajšnja administracija v Washingtonu trgovino, finance, tehnologijo in vojaško moč združuje v strategijo za obnovitev ameriške prevlade. Ali v tem vidite strategijo ali iskanje reda v improviziranih odločitvah?

Iskreno mislim, da vstopamo v novo fazo geostrategije. Finance pa so v njenem središču.

Spremljamo širjenje sveta ozkih grl ob konfliktu na Bližnjem vzhodu in prekinitvah prevoza nafte skozi Hormuško ožino in od drugod. Ozka grla niso več samo geografska. Vključujejo finance, kritične surovine in minerale, ki so bili v središču zadnjega vrha predsednikov Trumpa in Šija. Vsa ta geoekonomija je nova realnost za podjetja.

Nova realnost je tudi poseganje vlad v poslovanje podjetij. Podjetja se bodo morala prilagoditi vse večji razdrobljenosti trgovine, kapitalskih in tehnoloških tokov ter tokov idej.

Dolgi val hitre gospodarske in finančne liberalizacije, ki se je začel z razpadom Sovjetske zveze, se je končal. Vstopamo v obdobje trajnega neravnovesja.

Ima Evropa še verodostojno pot do strateške avtonomije ali bo morala sprejeti pogoje gospodarskega bloka pod vodstvom ZDA? Katere svoje pogajalske vzvode podcenjuje oziroma precenjuje?

Evropa je na prelomnici, tako kot ZDA, Kitajska in druge velike gospodarske sile. Vse bodo morale skozi pomembno preobrazbo.

EU in Evropa širše se spoprijemata s počasno rastjo ter velikimi razlikami v politikah in mnenjih med članicami. EU po konkurenčnosti, mobilizaciji obsežnih naložb in oživitvi gospodarstva zaostaja za ZDA. Tu je tudi vnovično opredeljevanje trgovinskih vezi s Kitajsko.

Mislim, da Evropa položaj strateške avtonomije že ima. Nova gospodarska zavezništva in odnosi, denimo s Kanado in premierom Markom Carneyjem, ponazarjajo smer, v katero gre Evropa.

Kaj bo nadomestilo evropski model rasti, ki temelji na izvozu, če bo dostop do ameriškega in kitajskega trga vse bolj pogojen?

Vse bolj pogojen bo ostal, toda pogoji teh odnosov bodo zelo različni. Kitajska poskuša svoj izvozni model rasti vsiliti preostalemu svetu. Evropa se že odziva: poslovanje z Evropo se nadaljuje, vendar pod drugačnimi pogoji kot prej.

Mislim, da mora Evropa v odnosih z velikimi gospodarskimi bloki še naprej uporabljati strategijo izbiranja. V svetu vplivnih območij se mi zdijo strateška zavezništva in taktična povezovanja prava pot zanjo.

Kako naj se Evropa na področjih, kjer zaostaja – pri umetni inteligenci (UI), kvantnih tehnologijah, sintetični biologiji in drugih –, znova povzpne? Res mora pritisniti na plin.

Kaj bi moral najprej spremeniti slovenski proizvajalec, ki je odvisen od nemških kupcev?

Proizvodnja se mora razvijati skupaj z gospodarskimi razmerami, ki se spreminjajo iz dneva v dan. Pri Kearneyju spremljamo pomembno preoblikovanje oziroma vnovično povezovanje dobaviteljskih verig po svetu.

V Kearneyju s Svetovnim gospodarskim forumom vodim projekt o novih orodjih industrijske politike. Države oživljajo prijeme industrijske politike oziroma etatističnih politik iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja – s subvencijami, zaščito nastajajočih panog in drugimi ukrepi.

S prstom pritiskajo na tehtnico, da bi uresničevale ne le gospodarske, temveč tudi zunanjepolitične in nacionalnovarnostne cilje. To bodo počele še bolj, kar bo vplivalo na proizvajalce povsod.

Ali lahko evropska podjetja še naprej poslujejo tako v ZDA kot na Kitajskem? Katero znamenje bi direktorju povedalo, da stroški vztrajanja na obeh trgih presegajo stroške umika z enega?

Odvisno je od panoge. Mislim, da bo v visokotehnološki panogi, energetiki ali panogi, povezani z nacionalno varnostjo, vse težje ohranjati položaj na obeh trgih. Obstajajo pa panoge, ki so za Washington in Peking manj sporne.

Vendarle menim, da se pomikamo proti svetu, v katerem bodo v Pekingu in Washingtonu spraševali, na čigavi strani ste. Ali nam pomagate dosegati cilje ali nas ovirate? To bo veliko podjetij postavilo v zelo občutljiv položaj.

Tu je še vprašanje mobilizacije kapitala in strateških zavezništev, da bi vaš proizvodni proces v spreminjajočem se svetovnem gospodarstvu ostal živ, zdrav in relevanten.

Intervju avtorja Boštjana Usenika lahko v celoti preberete na tej povezavi.