Od Wattovega izuma parnega stroja in začetka industrijske revolucije bolj ali manj napredne naprave dopolnjujejo ali nadomeščajo človeško delo. In vedno se pojavljajo iste dileme, tehnološki razvoj človeku olajšuje delo, hkrati pa vedno znova sproža vprašanja in bojazni, ali bo človek za delo še potreben. Enako je z umetno inteligenco. Na podlagi internih zgodovinskih podatkov in javnih podatkov, kot so tržni in potrošniški trendi, ter na podlagi razvite analitike umetna inteligenca ustvarja pogoje za dobre človekove odločitve o prihodnosti.

Z ustvarjalno umetno inteligenco pa se ta odnos med napravo in človekom spreminja. Prvič naprava oziroma umetna inteligenca vstopa v človekov miselni proces. In sicer sposobna je pisne in govorne komunikacije s človekom, sposobna je analize dokumentov in pogodb ter opozarjanja na tveganja in priložnosti, oblikovanja ponudb, ustvarjanja medijskih kampanj. Torej, vzpostavljena je višja in zahtevnejša stopnja nadomeščanja človekovega miselnega dela. In vprašanje je, ali bo ustvarjalna umetna inteligenca v celoti nadomestila človeka. Tako kot do zdaj: nekje ga bo nadomestila v celoti, nekje bo omogočila človekovo boljše delo in ustvarila bo povsem nove delovne operacije.