»Politična tveganja so postala prevelika, da bi jih lahko ignorirali,« je na Poslovni konferenci Portorož dejal Fred Schneider, ekonomist ter direktor izvršnega omrežja pri inštitutu wiiw. In ključno je, kako se voditelji na spremembe prilagajajo.
Namesto »krize demokracije« je leto 2024 označil za eno najboljših let za demokracijo v zapisani zgodovini, ZDA pa ne vidi kot imperij v razpadu, temveč kot državo v novem ciklu bolečega, a nujnega preoblikovanja. V takšnem svetu po njegovem mnenju srednja in vzhodna Evropa (CEE) ne bo več le periferija, temveč lahko postane eden ključnih nosilcev evropske varnosti in industrije.
2024: leto, ko je demokracija dobila svoje številke
Govorec je spomnil, da je bilo leto 2024 »fantazijsko obdobje za podpornike demokracije«: osem od desetih največjih držav na svetu je odšlo na volitve. Polovica odraslega prebivalstva planeta je imela možnost izbrati svoje voditelje.
Kljub razširjeni medijski zgodbi o »demokratičnem nazadovanju« in »grožnjah demokraciji« podatki kažejo drugačno sliko. Po njegovem mnenju analitiki in novinarji prepogosto zamenjujejo zavrnitev lastnih političnih preferenc z domnevnim razpadom demokratičnega sistema.
Ob tem pa so volitve po svetu jasno pokazale nekaj drugega: volivci kaznujejo vladajoče, ne glede na to, ali so na desni ali levi.
Trumpova zmaga, je opozoril, je bila numerično skromnejša, kot kaže retorika o »veličastni zmagi«. Razkorak v volilni udeležbi je bil pod pol odstotka, država pa ostaja globoko razdeljena približno na polovico. Zanj so volili tisti, ki verjamejo njegovi zgodbi, in tisti, ki so izrazili globoko razočaranje nad demokratsko stranko. Ključno vprašanje je, ali bo tak izid njegov tabor razumel kot neomejen mandat za program MAGA in ali bo morebitno precenjevanje podpore kaznovano na naslednjih volitvah.
ZDA so v novem ciklu preoblikovanja
Govorec je poudaril, da Trump ni edini in niti glavni »agent sprememb«. ZDA v zgodovini približno vsakih nekaj generacij vstopijo v fazo sistemskega reseta. Ker država ni narod v evropskem etničnem smislu, temveč politični konstrukt, se prav ta konstrukt periodično na novo izumi.
Tako je v šestdesetih letih 19. stoletja nastala industrijska federalna država po državljanski vojni. V tridesetih letih 20. stoletja je ZDA oblikovala regulativna socialna država z večjo vlogo vlade v življenju posameznika. V dvajsetih letih 21. stoletja se odpira novo poglavje: ali bo rezultat populistična republika, oblikovana v dobi umetne inteligence, ali digitalna oligarhija, še ni jasno. Trumpizem v tem okviru ni cilj, temveč babica, ki pomaga pri rojstvu novega reda.
Tudi globalno okolje je drugačno kot v prvi hladni vojni. Takrat sta bila dva bloka vojaško primerljiva, a gospodarsko skoraj ločena. Sovjetska zveza je bila gospodarski palček. Danes ZDA nasproti stoji Kitajska kot resen tekmec v gospodarstvu, vojski in tehnologiji, hkrati pa sta gospodarstvi tesno prepleteni. Namesto dveh jasnih taborov imamo prekrivajoča se območja vpliva: en pol je zgrajen okoli institucij in regulacije, drugi okoli državne koordinacije in priložnostne, pragmatične politike.
Fergusonov zakon
Schneider je opozoril na staro opažanje škotskega razsvetljenskega filozofa Adama Fergusona, da imperij izgubi vodilno vlogo, ko stroški servisiranja javnega dolga presežejo obrambne izdatke.
To se je zgodilo španskemu, nizozemskemu, francoskemu, osmanskemu in britanskemu imperiju. Leta 2024 se je prvič v zgodovini to zgodilo tudi ZDA: obresti za javni dolg so presegle izdatke za obrambo. V takem trenutku se, kot je dejal, zunanja politika spremeni v transakcijo. Namesto širšega »globalnega policista«, ki skrbi za red, se ameriška moč koncentrira v ožjih, strateških sferah.
Ta proces spremlja krepitev izvršne veje oblasti. Trump po njegovih besedah ni začetnik, temveč le bolj spektakularen obraz tega procesa, ki se je z množico izvršnih odlokov okrepil že pod Bushem mlajšim, Obamo in Bidnom. ZDA se ne umikajo, temveč svojo moč zgoščajo in usmerjajo. Fokus se premika v indo-pacifiško regijo in na vzhodni rob Nata. Za Evropo je to dolgoročno lahko celo zdravo, saj pomeni več delitve bremen in zahtev, da začne stara celina za svojo varnost skrbeti sama.
Priložnost v regiji
Po mnenju Schneiderja je prav v tem kontekstu srednja in vzhodna Evropa pred izjemnim, a ambivalentnim trenutkom. Na eni strani ima regija vrsto prednosti:
razvito proizvodno disciplino,
močne inženirske in storitvene kompetence,
izkušnjo prehoda iz nizkocenovnega v visoko usposobljeno gospodarstvo,
hitrejše odločanje in lažje usklajevanje kot v velikih zahodnoevropskih prestolnicah.
Celoten članek preberite na tej povezavi.
