Svet se je tokrat resnično postavil na glavo. Z epidemijo smo se naučili živeti, a poepidemijski zamaški v dobavnih verigah, ki so bili posledica sproščenega povpraševanja, še vedno zelo vplivajo na podjetja. Censki šoki na vseh ravneh so naredili podjetniški in menedžerski vsakdan še bolj kompleksnega, v mislih imamo tu cene tako rekoč vseh inputov – od surovin pa do dela in tudi denarja. Centralne banke in tudi fiskalne politike so v precepu, kako naj ravnajo v prihodnje, da po eni strani zagotovijo vsaj nekakšen politični mir in hkratno kolikor toliko živahno podjetniško dejavnost. Vojna v Ukrajini je vse te trende še pospešila, opravka imamo z dalekosežno globalno politično preureditvijo in globalizacijo, ki se je obrnila v iskanje novih, bolj varnih in bližnjih oskrbovalnih možnostih in poteh.  To, kar je bilo še pred časom vsaj deloma predvidljivo, je danes velika neznanka. Kdo in katere države so danes vodilni; komu vse skupaj koristi? Kdo največ pridobiva od na glavo obrnjene globalizacije, spreminjanja globalnih oskrbovalnih in proizvodnih verig? Pričakovali smo, da bo svet postajal večpolaren, a videti je, da se oblikujeta zgolj dve svetovni središči, vzpenjajoča se Kitajska in ZDA,  EU in preostali in tretji svet so videti nekoliko izgubljeni, Rusija z agresijo kaže svojo veliko negotovost in to kompenzira z zgodovinskimi  apetiti in kot adut v rokavu ji tu pomaga njeno bogastvo s surovinami oziroma energetskimi viri. Tu pa je še neizbežno in nujno potrebno prilagajanje podnebnim spremembam. Kako lahko vsesplošno obračanje sveta uporabimo kot pospešek pri dognanju in uporabi novih, digitalnih in zelenih tehnologij in modelov upravljanja, brez katerih si neke normalne prihodnosti sploh ne moremo in smemo več zamišljati? Nekoč smo govorili o družbeni odgovornosti, stroškovni pritiski, pritiski kupcev in finančnih ustanov pa so danes taka realnost, da je digitalno in predvsem  zeleno podjetniško ravnanje postalo poslovni imperativ.

 Kako naj v tem kotlu danes ravna slovenski podjetnik in menedžer?